Ko ljudje pomislijo na Shaolin, si pogosto predstavljajo menihe, ki ves dan trenirajo. V resnici je bil Shaolin predvsem budistični samostan šole Chan. Borilna veščina je bila le en del dneva, ki je bil zgrajen okoli meditacije, dela in skupnega življenja.
Dan v samostanu
Ritem dneva se je razlikoval glede na obdobje in samostan, osnovni gradniki pa so bili podobni:
- Zgodnje jutro. Vstajanje pred zoro, petje sutr in meditacija.
- Delo. Čiščenje, kuhanje, delo na polju in v samostanu. V Chan tradiciji je delo del prakse, ne prekinitev.
- Obroki. Preprosta, brezmesna hrana, zaužita v tišini.
- Vadba. Borilne veščine in vaje za telo, ki so pomagale ohranjati zdravje ob dolgem sedenju.
- Večer. Ponovno petje in meditacija.
Pravila
Menihi so živeli po budističnih zaobljubah: ne ubijati, ne krasti, ne lagati, brez spolnosti in brez opojnih substanc. Kitajski budistični menihi so tradicionalno vegetarijanci. Borilna veščina je bila pod okriljem teh pravil: za zaščito in disciplino, ne za napad.
Zakaj borilna veščina v samostanu
Izročilo pravi, da so jo menihi potrebovali za zdravje po dolgem sedenju in za zaščito samostana v nemirnih časih. Hkrati je bila vadba telesa način vadbe uma: zbranost, vztrajnost in nadzor.
Kaj ima smisel danes
Ni treba postati menih. Nekaj pa je vredno vzeti:
- Jutranja tišina pred začetkom dneva.
- Delo kot del prakse - pozornost pri vsakdanjih opravilih.
- Ravnovesje med gibanjem in mirovanjem.
- Rednost, ki je pomembnejša od intenzivnosti.
Pri nas se Kung Fu, Qi Gong in Chan meditacija dopolnjujejo, podobno kot v šaolinski tradiciji - le brez zaobljub.
Pogosta vprašanja
Ali so šaolinski menihi vsi borilci? Ne. Shaolin je budistični samostan; borilna veščina je del tradicije, ni pa edina dejavnost.
Ali so menihi vegetarijanci? Kitajski budistični menihi tradicionalno ne jedo mesa.
Ali moram biti budist za vadbo? Ne. Vadba ne zahteva nobenega verovanja.



