Vprašanje pride približno vsak drugi mesec, običajno od nekoga, ki je prej treniral šport: kdaj so tekme. Odgovor je, da jih ni, in ker to ni samoumevno, si zasluži razlago.
Kaj tekmovanje s šolo naredi
Tekmovanje ni nevtralno. Ko šola vstopi vanj, se v njej v enem letu spremenijo štiri stvari, in nobena ni odločitev, ki bi jo kdo sprejel zavestno.
Program se prilagodi pravilom. Kar se točkuje, se vadi; kar se ne točkuje, izpade. To je nujno in razumljivo, pomeni pa, da vsebino veščine določa pravilnik in ne veščina sama.
Skupina se razsloji. Nastanejo tisti, ki gredo na tekme, in tisti, ki ne. Prvi dobijo več pozornosti, ker predstavljajo šolo. Drugi to opazijo, tudi če jim nihče ničesar ne reče.
Tempo napredovanja se pospeši. Tekmovalni koledar ima roke, telo pa jih nima. Forma, ki bi potrebovala leto, se nauči v štirih mesecih, ker je marca nastop.
Merilo se preseli navzven. Vprašanje »ali sem napredoval« postane »kako sem se uvrstil«. To je za nekatere ljudi motivacija in za druge natanko tisto, pred čimer so v vadbo pobegnili.
Kaj s tem izgubimo
Pošteno je začeti pri tem, ker izguba ni majhna.
Izgubimo zunanje merilo. Vadeči nima objektivne potrditve, kje je. Napredek je počasen in v veliki meri nevidnem, in za marsikoga je to težje kot naporen trening.
Izgubimo pritisk, ki dviguje raven. Tekmovalec dela stvari, ki jih netekmovalec ne - ker ima datum. Brez datuma je lažje ostati na ravni, ki je udobna.
In izgubimo izkušnjo nastopa, ki je sama po sebi vredna: stati pred ljudmi, biti ocenjen, izgubiti in priti nazaj naslednji mesec. To je nekaj, česar v dvorani brez tekem ni.
Kaj s tem pridobimo
Nihče ni obrobni. To je največja razlika in jo v dvorani vidiš takoj. Ko ni izbora za ekipo, ni razloga, da bi učitelj s petinpetdesetletnikom delal manj kot z najhitrejšim dvajsetletnikom. Oba sta tam iz istega razloga.
Program ostane cel. Vadimo tudi tisto, kar se ne bi točkovalo - počasne forme, delo z dihom, meditacijo, tehnike, ki so za nastop neuporabne. Prav to je v tradicionalnem Kung Fuju polovica vsebine.
Napredek se meri navznoter. Vprašanje ni, ali si boljši od soseda, ampak ali stojiš nižje kot pred pol leta in ali dihaš, kjer si prej zadrževal sapo. To je počasnejše in bolj zanesljivo.
Ljudje ostanejo dlje. Tekmovalna kariera se konča - pri tridesetih, pri poškodbi, pri prvem letu, ko rezultatov ni. Vadba, ki ni bila nikoli vezana na rezultat, se ne konča z ničimer.
Ali to pomeni, da se ne borimo
Ne. Sanshou je del programa in v njem se borimo z zaščitno opremo, po pravilih in resno.
Razlika je v namenu. Borba je pri nas preizkus tehnike, ne merjenje moči. Nihče ne šteje točk, nihče ne zmaga, in po koncu se ne ve, kdo je bil boljši - ve se, kaj pri kom ni delovalo. To je uporabnejši podatek.
Za koga je to napačna šola
Za nekoga, ki potrebuje datum in nasprotnika, da bi vadil zares. Takih ljudi je precej in v tem ni ničesar slabega - tekmovalni šport za njih deluje bolje kot karkoli drugega.
Če veš o sebi, da brez zunanjega cilja popustiš, ti bomo pošteno svetovali klub, ki tekme ima. Bolje, kot da po pol leta ugotoviš, da ti manjka nekaj, česar ti ne moremo dati.
