Precej ljudi pove isto, običajno na koncu prvega pogovora in nekoliko v opravičilo: v skupinske vadbe ne grem, ker mi ne ustrezajo. Pod tem je skoraj vedno ista stvar - ne gre za telesno zahtevnost, ampak za to, koliko socialnega dela vadba zahteva.
Aerobika s spodbujanjem, ekipni šport s pogovorom v slačilnici, tečaj s predstavitvenim krogom. Vse to je za del ljudi utrujajoče na način, ki nima nič opraviti z gibanjem.
Borilna veščina je pri tem nenavadna izjema.
Zakaj ura ne zahteva pogovarjanja
Struktura ure to preprosto ne predvideva.
Začne se s pozdravom in vrsto - formalen uvod brez besed. Nihče se ne predstavlja, nihče ne vpraša, kako si. Sledi ogrevanje, ki ga vodi učitelj, potem tehnika, ki jo delaš sam v svojem prostoru, čeprav so vsi v isti sobi.
Govori večinoma en človek in to je učitelj. Ostali poslušajo in delajo. Pogovor med vadečimi je kratek, praktičen in vezan na tisto, kar se dela.
Ura se konča, kot se je začela - s pozdravom. Nihče ne pričakuje, da ostaneš.
To ni hladnost in ni pravilo. Je oblika, ki je nastala iz izročila, kjer se je v dvorani govorilo malo, in ki ima za marsikoga stransko korist, na katero nihče ni mislil.
Kaj je pri tem drugače od »biti sam«
Pomembno je, da to ni samotna vadba. Ljudje so v prostoru, vaje se delajo skupaj, ritem je skupen.
Razlika je v tem, da je stik posreden. Delaš isto stvar kot petnajst drugih, ob istem času, v istem tempu - in prav to je oblika družbe, ki introvertu praviloma ustreza. Prisotnost brez zahteve po izmenjavi.
Po nekaj mesecih se izkaže še nekaj. Ljudi v skupini poznaš, ne da bi kdaj imel z njimi pogovor, ki bi se ga bal. Skupnost nastane iz tega, da si stotine ur stal ob istih ljudeh, ne iz tega, da bi se predstavljal.
Kaj pa delo s partnerjem
To je najpogostejši zadržek in ga je vredno nasloviti naravnost, ker je resničen.
Delo v paru obstaja in se mu ni mogoče izogniti. Vendar je strukturirano: ni ga treba dogovarjati, ni izbiranja partnerja pred vsemi, in vsebina je določena. Veš, kaj delaš in kaj počne on. Vmesnega pogovora, ki je pri drugih dejavnostih tisti naporen del, praktično ni.
Za marsikoga je prav to prvo mesto, kjer je telesni stik z neznanim človekom nekaj, kar ne zahteva razlage.
Kako izgleda prvi trening, če ne maraš pozornosti
Prideš, čevlje pustiš pred dvorano, poveš učitelju, da si prvič. To je celoten socialni del.
Nihče te ne bo predstavil skupini in nihče te ne bo prosil, da poveš, zakaj si prišel. Postaviš se v zadnjo vrsto in delaš tisto, kar delajo drugi. Popravke boš dobil, ampak tiho in ob strani, ne pred vsemi.
Če je bilo v redu, prideš spet. Če ne, ne. Nihče ne bo klical.
Zakaj so majhne skupine tukaj pomembne
V dvorani je naenkrat največ petnajst ljudi. Za introverta je to bolje kot skupina štiridesetih, in to iz razloga, ki je obrnjen od pričakovanega.
V veliki skupini si neviden, dokler nisi izpostavljen, in takrat si izpostavljen zares. V majhni te učitelj pozna od prve ure, popravki so sproti in tihi, in nikoli ne pride do trenutka, ko bi te kdo postavil pred vse, ker je pozabil, da si tam.
To je razlog, da skupin ne večamo, tudi ko bi se dalo.
