Veliko ljudi si borilno veščino želi leta, pa nikoli ne začne. Razlogi so skoraj vedno isti in skoraj vedno temeljijo na predstavah, ki z resnično dvorano nimajo veliko skupnega.
1. “Prestar sem”
Pri nas vadijo ljudje, ki so začeli pri štiridesetih, petdesetih in po šestdesetem letu. Telo se prilagaja v vsaki starosti, le tempo je drugačen. Kaj pri vadbi po šestdesetem obdržimo in kaj spustimo, smo opisali posebej. Tradicionalna vadba brez tekmovanj je za poznejši začetek celo bolj primerna od športne.

2. “Najprej moram priti v formo”
To je kot reči, da se moraš najprej naučiti plavati, preden greš v vodo. Kondicija pride z vadbo. Prve tedne vsak dela v svojem obsegu, popravki so individualni in nihče ne pričakuje, da boš zdržal vse.
3. “To je za agresivne ljudi”
V dvorani srečaš predvsem mirne ljudi. Agresivnost je v borilni veščini ovira, ne prednost: kdor se razburi, izgubi nadzor in tehniko. Ljudje, ki dolgo vadijo, so pogosto najbolj umirjeni v sobi.

4. “Poškodoval se bom”
Pri dobro vodeni vadbi so poškodbe redke. Kontakt je postopen, sparing pride šele, ko si pripravljen, in nikoli ni obvezen. Več tveganja je pri rekreativnem nogometu kot pri postopni tradicionalni vadbi.
5. “Ženske tam nimajo kaj iskati”
Skupine so mešane, ženske vadijo enakovredno in pogosto hitreje napredujejo v tehniki, ker se manj zanašajo na moč. Kaj slišimo o ženskah v borilnih veščinah in kaj je res, smo napisali posebej.
6. “Nimam časa”
Dve uri na teden sta dovolj za opazen napredek. Jutranja skupina vadi ob 6:00 in konča ob 7:15, popoldanske ure se začnejo po 17:30.
7. “Vsi v skupini bodo boljši od mene”
Skupine se dopolnjujejo skozi vse leto, zato začetnik nikoli ni edini. In vsak v dvorani se spomni, kako je bilo prvič.
Kako začeti
Prijavi se na strani na en obisk (15 €) ali na karto za deset obiskov (129 €), če želiš najprej videti, kako ti ustreza. Vadimo na Ziherlovi 44 v Ljubljani.


