Sedeča meditacija ima ugled nečesa, kar bi vsak moral zmoči in kar večina ne zmore. Ljudje poskusijo, sedijo deset minut, ugotovijo, da so ves čas razmišljali o službi, in sklenejo, da za to niso.
Meditacija v hoji je isto delo z drugim vstopom. V šaolinski tradiciji ni nadomestek za sedenje ne olajšava zanj - je enakovredna praksa, ki se je uporabljala med dolgimi obdobji sedeče meditacije, ker telo tega ne zdrži brez premora.
Za nemirnega človeka je pogosto edina, ki deluje.
Zakaj hoja deluje tam, kjer sedenje ne
Pri sedenju ni ničesar, na kar bi se pozornost lahko naslonila. Ostane dih, in dih je za nemirno glavo pretanek predmet - v treh vdihih si nekje drugje.
Hoja ponuja neprekinjen tok telesnih občutkov: teža se prenaša, stopalo se polaga, ravnotežje se prestavlja z ene noge na drugo. Vsak korak je nov dogodek, na katerega se je mogoče vrniti. Pozornost ima kam sesti.
Poleg tega hoja porabi tisti del nemira, ki je telesen. Marsikdo, ki pri sedenju ne zdrži, ni nezbran - preprosto ima v telesu preveč, da bi ostal pri miru. Ko to steče v korak, se glava umiri sama.
Kako to izgleda
Potrebuješ pot dolgo približno deset ali petnajst korakov, po kateri hodiš naprej in nazaj. Ne krog in ne sprehod - ravna črta z obratom na koncu. Razlog je, da odpade vsako odločanje o smeri.
Hodi bistveno počasneje, kot je naravno. Približno en korak na dva do tri dihe. To je počasneje, kot si predstavljaš, in prvič se zdi nenaravno.
Pozornost usmeri v stopalo. Vsak korak ima štiri dele: dvig pete, dvig stopala, pomik naprej, polaganje. Poskusi zaznati vse štiri. Ko se izgubiš - in izgubil se boš, pogosto - se vrni k stopalu, ki je ravno takrat na tleh.
Roke pusti sproščene ob telesu ali sklenjene spredaj. Pogled je usmerjen nekaj korakov pred tabo, ne v tla in ne naprej.
Dvajset minut. Če je prvič preveč, deset.
Kaj se v teh dvajsetih minutah dejansko zgodi
Prvih pet minut je nelagodnih. Prepočasi je, čutiš se neumno, in glava proizvaja seznam stvari, ki bi jih zdaj lahko počel.
Med peto in deseto minuto se tempo usede. Korak preneha biti odločitev in postane ritem, dih se sam podaljša, in prvič opaziš, da je stopalo pravzaprav zanimivo - koliko se dogaja pri enem samem koraku.
Po desetih minutah pride tisto, zaradi česar se to počne. Ne mir in ne prazna glava; razdalja. Misli še vedno prihajajo, ampak jih opaziš, ko pridejo, namesto da bi bil sredi njih, preden to ugotoviš. To je celotna vsebina prakse in tudi vse, kar obljublja.
Najpogostejše napake
Prehitro. Skoraj vsi hodijo prehitro. Če ne opaziš štirih delov koraka, hodiš prehitro.
Poskus, da bi bila glava prazna. Prazna ne bo. Cilj ni odsotnost misli, ampak to, da opaziš, da so prišle. Vsakič, ko se vrneš k stopalu, je vaja uspela - to je ponovitev, ne neuspeh.
Presojanje. »Danes mi ne gre« je še ena misel. Obravnavaj jo enako kot vse druge.
Kje in kdaj
Doma zadostuje hodnik ali soba s tremi metri prostora. Zunaj je bolje zgodaj zjutraj, ko ni ljudi - ne zaradi miru, ampak zato, ker se v počasni hoji med drugimi počutiš opazovanega in to je moteče.
Najboljši čas je po vadbi ali zvečer. Po Kung Fuju je telo utrujeno ravno prav, da nemira ni več, in dvajset minut hoje takrat naredi več kot ura sedenja ob drugem času.
Pri nas je meditacija del vadbe in ne ločena dejavnost. Kdor s sedenjem ne gre, začne s hojo - in po nekaj mesecih sedenje običajno gre.
