Tri besede se v pogovoru uporabljajo tako, kot da bi bile zamenljive. Nobena od njih ne pomeni tega, kar večina misli, in razlika je dovolj velika, da je vredna petih minut.
Wushu 武術 - stroka
Wushu je najbolj natančen in najmanj romantičen izraz. Dobesedno pomeni »borilna veščina« ali »borilna stroka«, in na Kitajskem je to krovna beseda za vse borilne veščine skupaj, enako kot pri nas »atletika« zajema tek, skok in met.
Tu pa nastane zmešnjava. Od petdesetih let dvajsetega stoletja se z besedo wushu označuje tudi nekaj bistveno ožjega: športni wushu, standardizirana tekmovalna disciplina, ki jo je oblikovala Kitajska in ki se ocenjuje kot gimnastika - po težavnosti, izvedbi in videzu.
Sodobni športni wushu je atletsko izjemen in vizualno spektakularen. Ni pa borilna veščina v smislu uporabnosti; njegovi skoki in salte so točkovani elementi, ne tehnike. Ko nekdo reče, da trenira wushu, je torej pošteno vprašati, katerega od obeh pomenov ima v mislih.
Gong fu 功夫 - trud
Presenečenje za marsikoga: beseda kung fu z borbo nima nobene zveze.
功 (gong) pomeni delo ali dosežek, 夫 (fu) pa človeka oziroma vloženi napor. Skupaj pomenita spretnost, pridobljeno z dolgotrajnim trudom. Kitajec lahko povsem običajno reče, da ima nekdo dobro gong fu v kaligrafiji, kuhanju ali igranju na inštrument.
Kako je beseda postala sinonim za borilno veščino, je zgodba dvajsetega stoletja - hongkonški film, Bruce Lee, in zahodno občinstvo, ki je besedo slišalo v tem kontekstu in ji pripisalo ta pomen. Danes se je uveljavila povsod, tudi na Kitajskem, kjer jo v pogovoru uporabljajo prav tako.
Zato ni napačno reči, da vadiš Kung Fu. Vredno pa je vedeti, da beseda opisuje način, kako do nečesa prideš, in ne tega, kar delaš.
Shaolin 少林 - kraj
Shaolin ni stil, ni tehnika in ni znamka. Je ime samostana v provinci Henan, ustanovljenega konec petega stoletja, ki je v zgodovini borilnih veščin odigral vlogo, kakršne ni odigral noben drug kraj.
V njem sta se združili dve stvari, ki drugje nista bili povezani: budistična meditacijska praksa in telesna vadba menihov. Iz tega je nastala tradicija, v kateri vadba telesa ni bila ločena od vadbe zbranosti.
Iz Shaolina je skozi stoletja izšlo toliko stilov, da jih ni mogoče prešteti, in vsi se sklicujejo na isto ime. Zato izraz »šaolinski Kung Fu« sam po sebi ne pove veliko - pove, iz katere tradicije šola izhaja, ne pa, kaj konkretno vadi.
Kako to razvozlati v praksi
Ko iščeš šolo, imena ne povedo dovolj. Bolj uporabna so tri vprašanja.
Ali se ocenjuje po videzu ali po delovanju? Če je poudarek na tekmovanjih in ocenah izvedbe, gre za športni wushu. Če je poudarek na strukturi, uporabnosti in počasnem napredku, gre za tradicionalno vadbo.
Koliko časa mine do prve forme? V tradicionalni šoli precej - najprej pridejo pozicije in posamezni gibi. Kjer se forma uči prvi mesec, je cilj običajno nastop.
Ali obstaja tudi mirni del? Šola, ki izhaja iz šaolinske tradicije, ima nekje v urniku dih, meditacijo ali Qi Gong. Če tega ni nikjer, je sklicevanje na Shaolin bolj marketing kot vsebina.
Kaj vadimo mi
Šaolinski Kung Fu v tradicionalnem pomenu: pozicije, tehnika, forme in Sanshou, ob tem pa Qi Gong in Chan meditacija kot del istega sistema, ne kot dodatek.
Ne vadimo športnega wushuja in ne hodimo na tekmovanja. To ni sodba o njih - je preprosto druga stvar, in vredno je, da to veš, preden se vpišeš.
