Ko na uri Qi Gonga dvigneš roki in slediš dihu, ponavljaš gib, ki ima za seboj približno štiri tisočletja dokumentirane zgodovine. Malo telesnih praks na svetu se lahko pohvali s tako dolgo neprekinjeno linijo - in nobena druga ni tako dosledno ostala pri istem orodju: dihu, drži in pozornosti.
Poglejmo, kako se je ta praksa razvijala in kaj od njene dolge poti dejansko pristane v vadbeni uri v Ljubljani.
Najstarejša plast: plesi proti zastajanju
Najzgodnejše sledi so posredne. Kitajski letopisi pripovedujejo, da so v davnini ob poplavah in vlagi ljudje zbolevali zaradi “zastajanja” v telesu, zato so jim predpisali velike plese - gibe za pretok in razgibanje sklepov. Na keramiki iz neolitika najdemo upodobitve figur v držah, ki so nenavadno podobne današnjim vajam.
Iz obdobja borečih se držav (5.-3. stoletje pr. n. št.) je ohranjen napis na žadastem obesku, ki v dvanajstih stavkih opisuje kroženje diha po telesu - najstarejše znano “navodilo za vadbo” na svetu.
Mavangdui: telovadba na svili
Leta 1973 so arheologi v grobnici iz 2. stoletja pr. n. št. pri Mavangduiju odkrili svilen zvitek z naslovom Daoyin tu - “Zemljevid vodenja in raztezanja”. Na njem je naslikanih 44 človeških figur v vadbenih položajih, mnoge s pripisi: proti bolečinam v kolenih, za gluhost, za mirnost.
To je izjemen dokument: dokazuje, da je bila pred dvema tisočletjema in več telesna vadba na Kitajskem že sistematizirana, zapisana in namenjena zdravju navadnih ljudi, ne le menihov in vojakov. Praksa se je takrat imenovala daoyin; ime Qi Gong je precej mlajše.
Tekoča voda ne zastaja in tečaji vrat ne zarjavijo - ker se gibljejo. Enako telo. - Lüshi Chunqiu, 3. stoletje pr. n. št.
Menihi, zdravniki in alkimisti
V naslednjih stoletjih so prakso razvijale tri skupnosti, vsaka s svojim poudarkom. Zdravniki - slavni kirurg Hua Tuo je v 2. stoletju sestavil Igro petih živali, posnemanje tigra, jelena, medveda, opice in ptiča, ki se vadi še danes. Taoisti so dih in pozornost vpletli v “notranjo alkimijo”, iskanje dolgega življenja skozi preobrazbo energije. Budistični menihi, tudi šaolinski, pa so telesne vaje uporabili kot podporo meditaciji - od tod tesna vez med Qi Gongom in Kung Fujem, ki jo ohranjamo tudi pri nas.
Skozi dinastije so nastale forme, ki jih vadimo še danes: Osem kosov brokata (Baduanjin) je dokumentiranih že v 12. stoletju.
Moderna doba: od skoraj pozabe do bolnišnic
Ime Qi Gong (氣功, “delo z energijo/dihom”) se je kot krovni izraz uveljavilo šele sredi 20. stoletja, ko so na Kitajskem stare prakse popisali in jih uvedli v sanatorije. Po obdobju kulturne revolucije, ki je vadbo skoraj zatrla, je sledil velik preporod - danes Qi Gong raziskujejo univerze, priporočajo ga kardiološki in onkološki oddelki po svetu, vadijo pa ga milijoni.
Znanstveni jezik se je spremenil: kar so stari opisovali kot pretok qija, danes merimo kot vpliv na živčni sistem, dihanje, ravnotežje in krvni tlak. Vaje pa so ostale iste.
Kaj od tega vadimo v Ljubljani
Pri Body.Mind vadimo Qi Gong v tej neprekinjeni liniji: počasne, natančne vaje, vodene z dihom, brez ezoterike in brez obljub o čudežih. Del vsake ure Kung Fuja je tudi Qi Gong - tako, kot sta bili praksi povezani večino svoje zgodovine. Za začetek ne potrebuješ ničesar razen udobnih oblačil in ene ure časa.
