Starši nas včasih vprašajo, kdaj bo otrok “začel sparirati”. Odgovor je: precej kasneje, kot pričakujejo, in za to imamo razloge, ki niso samo varnostni.
Zakaj prosta borba pri otrocih ni dobra pedagogika
Ko otroka postaviš v prosto borbo, preden ima trdne osnove, se zgodi predvidljiva stvar: uporabi tisto, kar že zna - torej nič od veščine. Rezultat je neurejeno mahanje, ki ga potem utrjuje vsaka naslednja ponovitev.
Prezgodnja borba tako ne pospeši učenja, ampak ga upočasni. Za odpravljanje navad, pridobljenih v pol leta prezgodnjega spariranja, gre običajno več časa kot za učenje na novo.
Kaj se pri otroku zgodi še
Otrok, ki v borbi redno izgublja, se nauči, da je borilna veščina nekaj, v čemer ni dober. Otrok, ki redno zmaguje, se nauči nekaj še slabšega - da je moč nad drugimi prijeten občutek. Nobena od teh lekcij ni tista, zaradi katere so ga starši vpisali.
Otroku ne damo v roke orodja, preden ga ne zna položiti nazaj.
Kaj delamo namesto tega
Vse sestavine borbe se dajo vaditi ločeno, varno in - kar pri otrocih šteje največ - bolj zabavno:
- Igre z razdaljo. Lovljenje, umikanje, zapiranje razdalje. Otrok se nauči presoditi, kdaj je nekdo predaleč in kdaj preblizu - kar je temelj vsega ostalega.
- Reakcijske vaje. Odziv na znak, na gib partnerja, na spremembo smeri. To gradi hitrost, ki jo borba samo preveri.
- Vaje z blazino. Tja gre vsa moč, ki jo otrok želi izpustiti. Blazina prenese vse in ne joka.
- Dogovorjene izmenjave. Eden napade z znano tehniko, drugi se brani. Vse je vnaprej znano, hitrost pa raste s tedni.
Kdaj se kontakt začne
Postopno in po zrelosti, ne po letnici. Najprej z zaščitno opremo in z omejeno silo, v dogovorjenih vajah. Prosta borba z odporom je stvar najstniških skupin in tudi tam ne za vsakogar - nekateri je nikoli ne bodo delali in bodo kljub temu odlični vadeči.
Pri odločitvi šteje troje: ali otrok obvlada tehnike dovolj, da jih pod pritiskom sploh uporabi; ali se zna ustaviti, ko učitelj reče stop; in ali si tega želi. Zadnja postavka je enako pomembna kot prvi dve.
Ali potem otrok zna kaj uporabnega
Da, in več, kot se zdi. Za resnične situacije, v katerih se otrok znajde, so uporabne prav tiste stvari, ki jih gradimo: zavedanje okolice, občutek za razdaljo, mirnost, glasen glas in sposobnost umika. Prosta borba v dvorani je za to slabo usposabljanje - kar velja, mimogrede, tudi za odrasle.
