Ko nekdo pride k nam zaradi samoobrambe, ne začnemo s tehnikami. Začnemo s tremi stvarmi, ki niso tehnike in ki rešijo bistveno več situacij kot katerikoli prijem.
1. Razdalja
Vse se odloči tukaj. Če nekdo ne more do tebe, ne more storiti ničesar - in obratno, ko je enkrat pretesno, so možnosti drastično omejene.
Kaj vadimo: občutek za to, kdaj je nekdo vstopil v prostor, iz katerega te lahko doseže. To se ne uči z razlago, ampak z izkušnjo - v vaji, kjer se partner približuje in ti opaziš točko, na kateri postane neprijetno.
Po nekaj mesecih to opaziš prej. Ne v dvorani - na avtobusni postaji, v gneči, v pogovoru z nekom, ki stoji preblizu.
Praktično pravilo: če ne moreš stopiti korak nazaj, si predaleč noter. To velja tudi v situacijah, ki nimajo nobene zveze z nevarnostjo.
2. Glas in drža
Večina situacij se odloči, preden se karkoli fizično zgodi. Odloči jih to, kako stojiš in kaj rečeš.
Drža: stopala v širini bokov, ena noga rahlo nazaj, teža na sredini, roke pred telesom z odprtimi dlanmi. To ni borilna garda - je položaj, ki ga lahko zavzameš na ulici, ne da bi karkoli stopnjeval, in iz katerega se lahko premakneš v katerokoli smer.
Odprte dlani so pomembne iz dveh razlogov: povedo, da ne iščeš spopada, in so pravno bistveno lažje zagovarjati kot dvignjena pest.
Glas: glasen, kratek, jasen. “Stoj.” “Nazaj.” “Ne.” Ne pojasnjevanje, ne pogajanje.
Glas naredi tri stvari hkrati: postavi mejo, pritegne pozornost mimoidočih in - najbolj podcenjeno - sproži tvoj lastni izdih. Kdor kriči, diha; kdor diha, se ni zamrznil.
To se mora vaditi naglas. Ljudje, ki tega nikoli niso naredili v dvorani, tega v resnični situaciji ne zmorejo. Prvič je nerodno vsem.
3. Umik
Najuspešnejša tehnika samoobrambe je odhod. Nima izjeme in nima alternative, ki bi bila boljša.
Kaj vadimo: umik iz linije - korak vstran namesto nazaj - in ustvarjanje razdalje, ki omogoči beg. Ne obrat in tek s hrbtom obrnjenim, ampak premik, ki ohrani vidno polje.
Vadimo tudi to, kar je še težje: odločitev, da odideš, ko te nekdo besedno izziva. To je za marsikoga najtežji del cele vadbe, ker ga ovira ponos, ne tehnika.
Mehko premaga trdo. Nežno premaga togo.
Zakaj ravno te tri
Ker delujejo pri visokem srčnem utripu. Ko se fina motorika izgubi, ostanejo grobi gibi, glas in odločitve, ki so bile sprejete vnaprej.
Tehnika, ki zahteva natančen prijem za zapestje, pod stresom odpove. Korak vstran in glasen “ne” ne odpovesta.
Kaj pride za tem
Šele ko te tri stvari delujejo, ima smisel dodajati fizične tehnike - osvoboditev iz prijema, ustvarjanje razdalje z rokami, prekinitev linije. Teh je malo in vadimo jih dolgo, ker mora biti vsaka v telesu, ne v glavi.
Vse to je vpeto v redni Kung Fu program na Ziherlovi 44 v Ljubljani. Razdalja in drža sta del vsake ure od prvega dne - tudi če o samoobrambi nikoli ne govorimo.
