Starši nas najpogosteje vprašajo dvoje: ali bo otrok postal agresiven in ali je vadba prezahtevna. Odgovor na oboje je ne - in razlog je pri obeh isti.
Borilna veščina, ki je pravilno vodena, ni šola udarjanja. Je šola nadzora. Otrok, ki se nauči udariti, se hkrati in predvsem nauči, kdaj se ne udari.
Zakaj borilna veščina uči nadzor, ne nasilja
To ni fraza, ampak posledica strukture treninga. Vsak tehnični element ima pravilo. Vsaka vaja s partnerjem ima meje, ki jih otrok pozna, preden začne. Vsak trening se začne in konča s pozdravom. V dvorani se ne kriči, ne teka mimo drugih in se ne poskuša tehnik na nekom, ki tega ne pričakuje.
Otroci se na jasna pravila odzovejo bistveno bolje kot na opozorila. Pravilo je predvidljivo; opozorilo je pogajanje. In ko so pravila ista za vse - tudi za starejše otroke, tudi za tiste, ki so v skupini najdlje - se hitro vzpostavi red, ki ga ni treba vzdrževati z glasom.
V praksi opažamo obratno od tega, česar se starši bojijo. Otroci, ki so bili prvi mesec najbolj razgrajaški, po pol leta najbolj mirno stojijo v vrsti. Ne zato, ker bi jih kdo ukrotil, ampak zato, ker so dobili prostor, kjer energija ni problem, ampak material.
Kaj otrok dejansko trenira
Če pogledaš eno uro od zunaj, vidiš forme, brce in igro. Kar se v resnici gradi, je nekaj drugega.
- Koordinacija in ravnotežje. V starosti, ko se te sposobnosti postavljajo za vse življenje. Kung Fu jih naslavlja neposredno: nizke pozicije, stoja na eni nogi, prehodi, obrati.
- Pozornost. Forma ima zaporedje in zaporedja se ne da preskočiti. Otrok, ki ne sledi, se izgubi - in to opazi sam, brez da bi mu kdo povedal. To je precej boljša učiteljica kot opomin.
- Vztrajnost. Gib, ki danes ne gre, čez tri tedne gre. Otrok to izkusi na sebi, večkrat, in počasi zgradi predpostavko, da se stvari, ki so težke, da naučiti. Ta predpostavka se prenese v šolo.
- Samozavest. Ne tista glasna, ki se kaže navzven, ampak tiha: vem, kaj zmorem, in vem, česa še ne.
- Telesna pripravljenost. Moč, gibljivost in vzdržljivost pridejo mimogrede, ker so posledica vadbe in ne njen cilj.
Kaj pa če otrok ni “športni tip”?
To je vprašanje, ki ga slišimo skoraj enako pogosto kot prvi dve - in prav pri teh otrocih Kung Fu največkrat prime.
Kung Fu ni ekipni šport. Ni klopi za rezerve. Ni nikogar, ki bi mu moral podati žogo. Ni tekme, ki bi jo ekipa zaradi njega izgubila. Otrok tekmuje sam s sabo, v svojem tempu, in napredek meri po tem, kaj je zmogel prejšnji mesec.
Prav zato pri nas pogosto vztrajajo otroci, ki so pri nogometu ali košarki po pol leta odnehali. Ni šlo za to, da jih gibanje ne bi zanimalo - šlo je za to, da so bili v okolju, kjer je bila njihova hitrost napredka javna in primerjana.
Ni pomembno, kako počasi greš, dokler se ne ustaviš.
Kako poteka ena ura
Struktura je vsakič enaka, vsebina ne.
- Pozdrav in ogrevanje (10 minut). Tek, poskoki, dinamično raztezanje. Otroci pridejo iz šole s sedenjem v telesu; prvo je treba to spraviti ven.
- Osnove (15 minut). Pozicije, udarci in brce v prazno, prehodi. Ponavljanje, ki gradi telo.
- Forma ali tehnika (20 minut). Novi elementi, popravki, delo v parih pri starejših otrocih.
- Igra (10-15 minut). Igra ni nagrada za dobro vedenje, ampak del metode: v igri otrok uporabi tisto, kar se je pravkar naučil, ne da bi o tem razmišljal. Gibi, ki se pojavijo v igri, so tisti, ki so se res prijeli.
- Umirjanje in pozdrav (5 minut).
Praktične stvari, ki jih starši sprašujejo
Koliko je star dovolj? Otroška skupina je za otroke do 16 let. Spodnja meja je bolj stvar zbranosti kot let - če otrok zdrži uro strukturirane dejavnosti, bo v redu.
Kaj potrebuje? Udobna športna oblačila in steklenico vode. Vadimo bosi ali v tankih copatih. Uniforme ne rabi in je ne rabi kupiti takoj.
Ali lahko ostanem gledat? Prvič da, in marsikateri otrok si to želi. Kasneje priporočamo, da ne - otroci se v prisotnosti staršev vedejo drugače, in tisto, kar zares gradimo, se zgodi, ko so sami s skupino.
Kaj če otroku ne bo všeč? Začneš lahko z enim obiskom, ki je namenjen točno temu vprašanju. Če po njem reče, da noče, je to legitimen odgovor.
Kdaj se lahko vpiše? Skozi vse leto. Skupine so odprte in nova vadeča ni nikoli edina, ki nekaj vidi prvič.
Kaj vidimo po enem letu
Najpogostejši komentar staršev ni “zdaj zna brcati”. Je nekaj v tej smeri: mirnejši je, bolje spi, ne razpade več tako hitro, ko mu kaj ne gre.
To ni čarovnija. Otrok je dobil dve uri na teden, kjer je bil telesno zaposlen, mentalno zbran in v okolju z jasnimi mejami - in te tri stvari skupaj delajo veliko.
