Kung Fu nima enega začetka. Nima ustanovitelja, nima letnice in nima kraja rojstva, ki bi ga lahko obkrožili na zemljevidu. Kar imamo, je nekaj tisoč let dolga zgodba o tem, kako so ljudje na Kitajskem urili telo - za delo, za obrambo, za zdravje in za duhovno prakso - in kako so se te niti prepletle v veščino, ki jo danes vadimo tudi v Ljubljani.
Ta zapis je pregled te zgodbe. Ne kot zbirka legend, ampak kot zemljevid: kaj vemo, česa ne vemo in kaj od vsega tega dejansko pride do današnje vadbene ure.
Pred Shaolinom: vojaki, zdravniki in obredni plesi
Prvi zapisi o sistematičnem urjenju telesa na Kitajskem so starejši od vseh samostanov. Že v času dinastije Zhou (od 11. stoletja pr. n. št.) so vojaki vadili rokoborbo, imenovano jiao li, dvorni zapisi pa omenjajo obredne plese, ki so posnemali gibe živali.
Vzporedno je nastajala druga nit: zdravstvena. Zdravniki so predpisovali gibalne in dihalne vaje za pretok energije in dolgo življenje - praksa, ki bo kasneje dobila ime Qi Gong. Ti dve niti, borilna in zdravstvena, se skozi vso zgodovino prepletata in ravno njuna kombinacija je tisto, kar dela kitajske veščine posebne.
Shaolin: kjer se niti srečajo
Konec 5. stoletja je bil na gori Song v provinci Henan ustanovljen budistični samostan Shaolin. Njegova prava zgodovinska vloga ni v tem, da bi menihi “izumili” borilne veščine - te so obstajale že dolgo prej. Posebnost Shaolina je, da je borilno vadbo postavil ob bok meditaciji in dihu ter jo s tem spremenil iz obrti v celostno prakso.
Najstarejši trdni dokaz o borilni dejavnosti samostana je stela iz leta 728, ki opisuje, kako so šaolinski menihi leta 621 pomagali bodočemu cesarju dinastije Tang. Od takrat naprej se ime samostana redno pojavlja v vojaških in upravnih zapisih - kot šola, ki jo je jemala resno tudi država.
Gong fu (功夫) dobesedno pomeni “spretnost, pridobljena z dolgotrajnim trudom” - in se je stoletja uporabljalo za vsako mojstrstvo, ne le borilno.
Dinastije Ming in Qing: razcvet in prepovedi
V času dinastije Ming (1368-1644) je veščina doživela razcvet: nastali so prvi ohranjeni priročniki, generali so v svojih razpravah popisovali tehnike, samostan Shaolin pa je bil na vrhuncu ugleda.
Dinastija Qing (1644-1912) je zgodbo obrnila. Mandžurska oblast je bila do borilnih združenj nezaupljiva in jih je večkrat prepovedala, zato se je vadba umaknila v zasebnost - v družine, vasi in tajna društva. Prav iz tega obdobja izvira večina stilov, ki jih poznamo danes, in tudi navada, da se veščina prenaša osebno, od učitelja do učenca, ne prek množičnih šol.
Dvajseto stoletje: skoraj konec in novi začetek
Prelom v moderno dobo je bil za veščino skoraj usoden. Leta 1928 je bil samostan Shaolin v državljanski vojni požgan, med kulturno revolucijo (1966-1976) pa je bila tradicionalna vadba na Kitajskem preganjana. Mnogi učitelji so odšli - v Hongkong, na Tajvan in naprej po svetu - in ravno ta razselitev je veščino paradoksalno rešila: iz nje je zrasla svetovna skupnost šol.
Kitajska je kasneje tradicijo obudila, a v dveh podobah: kot športni wushu, namenjen tekmovanjem in predstavam, in kot tradicionalno vadbo, ki ohranja starejši namen - razvoj telesa, diha in uma skupaj. Ti dve podobi se danes pogosto mešata, zato je koristno vedeti, katero od njiju šola sploh uči.
Kaj od te zgodovine vadimo v Ljubljani
Naša linija gre prek Shaolin templja Slovenija, kjer sta oba učitelja preživela leta kot učenca in vaditelja. Iz zgodovine, ki smo jo opisali, v našo dvorano pridejo tri stvari:
- metoda - dolgo ogrevanje, osnove, forme, dih in šele nato borbeni del; zaporedje, ki so ga izoblikovala stoletja, ne marketing;
- povezava borilnega in zdravstvenega - Kung Fu in Qi Gong kot ena vadba, ne dva ločena programa;
- pomen besede gong fu - spretnost pride s časom in trudom, ne z bližnjicami.
Kar puščamo zgodovini, so miti: leteči menihi, skrivne tehnike in obljube, da boš v šestih tednih nekdo drug. Veščina, stara toliko stoletij, si lahko privošči poštenost.
