Če je Kung Fu družina, je Bodhidharma njen mitski prednik: oseba, ki jo vsi omenjajo, o kateri pa zanesljivo vemo zelo malo. Indijski menih iz 5. ali 6. stoletja, ki naj bi prišel na Kitajsko, se naselil pri samostanu Shaolin in tam menihe naučil meditacije ter telesne vadbe.
Ta zapis loči tri plasti: kaj o njem pravi zgodovina, kaj legenda in zakaj legenda ni le okras, ampak je tradicijo dejansko oblikovala.
Kaj pravi zgodovina
Najstarejši viri so skopi. Zapis iz okoli leta 547 omenja perzijskega ali indijskega meniha po imenu Bodhidharma, ki je občudoval pagodo v mestu Luoyang. Kasnejši budistični letopisi mu pripišejo poreklo iz južne Indije in vlogo prenašalca dhjane - meditacijske prakse, ki na Kitajskem dobi ime Chan.
To je skoraj vse. Zgodovinski Bodhidharma je bil po vsem sodeč učitelj meditacije, ki je deloval v severni Kitajski; z borilnimi veščinami ga noben vir iz njegovega časa ne povezuje.
Kaj pravi legenda
Legenda je bogatejša. Po njej je Bodhidharma prišel v Shaolin, ugotovil, da so menihi od dolgega sedenja telesno oslabeli, in jim predpisal vaje za krepitev telesa - po izročilu zapisane v spisih, kot je Yijin Jing (“Knjiga o preobrazbi mišic in kit”). Devet let naj bi meditiral obrnjen v steno jame nad samostanom.
Težava: povezava med Bodhidharmo in telesnimi vajami se v virih pojavi šele več kot tisočletje po njegovem času, spis Yijin Jing pa je po ocenah zgodovinarjev nastal v 17. stoletju. Zgodba je torej pozna - a to še ne pomeni, da je nepomembna.
Neposreden kaz na srce človeka: uvidi svojo naravo in postani buda. - pripisano Bodhidharmi
Zakaj legenda vseeno šteje
Legende ne nastanejo naključno. Ta je nastala, ker je povedala nekaj, kar je skupnost hotela izraziti: da meditacija in telesna vadba nista nasprotji, ampak ena praksa. Sedenje brez telesa postane medlo; telo brez zbranosti postane mehanika. Bodhidharma je figura, ki ta dva pola drži skupaj.
Zato ni naključje, da se nanj sklicujejo tako meditacijske šole (Chan na Kitajskem, zen na Japonskem) kot borilne. Vsaka od njih vidi v njem svojo polovico iste celote.
Kaj to pomeni za vadbo danes
Od Bodhidharme ne podedujemo tehnik - podedujemo držo do vadbe:
- vztrajnost brez gledališča - devet let ob steni je slika discipline, ki ne potrebuje občinstva;
- telo kot pot, ne ovira - krepitev telesa je del duhovne prakse, ne odmik od nje;
- neposrednost - Chan ne gradi na teoriji, ampak na izkušnji; kar velja za meditacijo, velja tudi za vsak priklon in vsako ponovitev v dvorani.
Pri Body.Mind v Ljubljani zato ura ni sestavljena iz “borilnega” in “duhovnega” dela, ki bi si sledila kot točki programa. Dih, zbranost in gib so ena stvar - kar je natanko tisto, kar je legenda o Bodhidharmi ves čas sporočala.
