Beseda zen je danes povsod - v naslovih knjig, imenih čajev in opisih pohištva. Manj znano je, da je zen samo japonska izgovorjava kitajske besede Chan (禪), ta pa je priredba sanskrtske besede dhjana - meditativna zbranost. Tri imena, ena praksa, ena pot čez Azijo, dolga poldrugo tisočletje.
Ker je Chan meditacija del naših vadb v Ljubljani, je prav, da poznamo njeno pot. Ta je bolj zanimiva - in bolj streznjujoča - od večine tega, kar se danes prodaja pod imenom zen.
Indija: dhjana kot del poti
Meditativna zbranost je bila del budistične prakse od samega začetka v 5. stoletju pr. n. št. - ena od stopenj osmere poti. V Indiji dhjana ni bila samostojna šola; bila je orodje, eno od mnogih.
Ko je budizem v prvih stoletjih našega štetja po trgovskih poteh prišel na Kitajsko, so prišli tudi meditacijski priročniki. A na Kitajskem je praksa naletela na drugačno kulturo: deželo, ki je imela že svojo filozofijo naravnosti in spontanosti - taoizem. Iz tega srečanja se je rodilo nekaj novega.
Kitajska: Chan kot samostojna šola
Izročilo postavi začetek k Bodhidharmi, indijskemu menihu, ki naj bi v 6. stoletju pri samostanu Shaolin učil “neposredno kazanje na um” - prakso brez opiranja na spise. Zgodovinsko je bil razvoj postopnejši: Chan se je kot prepoznavna šola izoblikoval v 7. in 8. stoletju, ko so učitelji, kot je bil šesti patriarh Huineng, poudarili, da razsvetljenje ni oddaljen cilj po dolgih stopnjah, ampak uvid, dostopen v tem trenutku.
Chan je zaslovel po svojem slogu: malo teorije, veliko sedenja, delo na vrtu in v kuhinji kot del prakse, ter nenavadni dialogi med učiteljem in učencem, ki so kasneje postali zbirke ugank - gong’an (japonsko: koan).
Pred razsvetljenjem: sekaj drva, nosi vodo. Po razsvetljenju: sekaj drva, nosi vodo. - chanovski pregovor
Širjenje: Koreja, Vietnam, Japonska
Iz Kitajske se je šola razširila po vsej vzhodni Aziji in v vsaki deželi dobila svoje ime: Seon v Koreji, Thiền v Vietnamu, zen na Japonskem. Japonska različica je od 12. stoletja dalje razvila lastne šole in estetske oblike - čajni obred, vrtove, kaligrafijo - in prav ta podoba je v 20. stoletju osvojila Zahod.
Zato danes večina ljudi pozna japonsko ime in japonsko podobo. A korenina, iz katere vse to raste, je kitajski Chan - in njegova vez s telesno vadbo, kakršno je gojil Shaolin.
Chan in telo: zakaj sedimo v borilni šoli
V šaolinski tradiciji Chan in telesna vadba nikoli nista bila ločena. Sedenje uri isto zbranost kot forma; forma uri isto prisotnost kot sedenje. Meniška formula pravi, da sta “Chan in borilna veščina eno” - ne kot slogan, ampak kot opis metode: um, ki ga uriš na blazini, je isti um, ki ga uporabiš v gibu.
Kaj od tega sedimo v Ljubljani
Pri Body.Mind je Chan meditacija del rednih vadb: kratka, vodena, brez verskih zahtev. Ne učimo japonskega obredja in ne obljubljamo razsvetljenja - učimo tisto jedro, ki je isto od dhjane do danes: sedeti, dihati in opazovati, kaj počne um. Petnajst stoletij tradicije se na koncu zgosti v nekaj zelo preprostega - in ravno zato deluje.
