Da lahko danes v Ljubljani treniraš veščino, ki se je stoletja prenašala za zidovi kitajskih samostanov in družin, se je moralo zgoditi veliko zgodovine: izseljenske ladje, zlate mrzlice, en filmski genij in nekaj generacij učiteljev, ki so prelomili staro pravilo o tem, koga se sme učiti. Tu je ta zgodba - strnjena na eno branje.
Zaprta vrata: veščina kot družinska skrivnost
Do sredine 20. stoletja je veljalo železno pravilo: kitajske veščine se ne učijo tujcem. Prvi kitajski priseljenci v Ameriki in Evropi v 19. stoletju - rudarji, železničarski delavci, mornarji - so vadili znotraj svojih skupnosti, v društvih kitajskih četrti, kamor zunanji svet ni imel vstopa. Veščina je bila del identitete in tudi zaščita skupnosti, ki je bila pogosto izpostavljena nasilju.
Prve razpoke (1900-1960)
Razpoke so se pojavile počasi. Na Kitajskem so v dvajsetih letih 20. stoletja ustanovili akademije, ki so veščino prvič poučevale javno in množično, kot telesno vzgojo naroda. V Ameriki so nekateri učitelji po drugi svetovni vojni začeli tiho sprejemati prve nekitajske učence - pogosto vojne veterane, ki so se z Vzhoda vrnili z zanimanjem za azijske veščine.
A resnični prelom je naredil mladenič iz Hongkonga, ki je leta 1959 prišel v Seattle.
Bruce Lee in veliki pok (1960-1980)
Bruce Lee je storil dvoje, česar ni pred njim storil nihče. Prvič: javno je učil vse, ki so hoteli resno vaditi, ne glede na poreklo - in zaradi tega prišel v odprt spor s tradicionalisti. Drugič: s filmi je veščino pokazal svetu na način, ki ga ni bilo mogoče prezreti. Po letu 1973 in filmu Enter the Dragon je zanimanje eksplodiralo; šole so rasle hitreje, kot je bilo učiteljev.
Prazniti skodelico, da jo lahko napolniš - Leejeva najbolj citirana lekcija ni tehnika, ampak drža učenca.
Val je imel tudi senčno stran. Ker je povpraševanje prehitelo znanje, je nastalo veliko šol brez resne linije - in veliko tega, kar je Zahod desetletja poznal kot “kung fu”, je bilo bliže gledališču kot veščini. Sloves, ki ga resne šole popravljajo še danes.
Utrditev: iz mode v tradicijo (1980-danes)
Po prvem valu navdušenja je sledilo počasnejše, a pomembnejše obdobje. Kitajska se je odprla; učitelji z neprekinjenimi linijami so začeli potovati in poučevati po Evropi, zahodni učenci so začeli hoditi na izvor. Nastale so evropske šole z resnim prenosom - med njimi tudi Shaolin templji po Evropi, vključno s Shaolin templjem Slovenija, kjer sta se leta učila in poučevala oba naša učitelja.
To je razlika med modo in tradicijo: moda potuje po filmih in posnetkih, tradicija po ljudeh. Kar imaš danes v Ljubljani, ni kopija kopije - je člen v verigi, ki jo lahko slediš nazaj do izvora.
Kaj se je izgubilo in kaj pridobilo
Izgubilo se je marsikaj: kontekst samostanskega življenja, počasnost starega učenja, del globine, ki jo prenese samo vsakodnevno življenje ob učitelju. Pridobilo pa se je nekaj, česar stara Kitajska ni poznala: veščina je postala dostopna vsakomur - ženskam in moškim, otrokom in šestdesetletnikom, ne glede na poreklo. Zgodovina selitve na Zahod je zato tudi zgodba o demokratizaciji znanja. Naša naloga ni jokati za izgubljenim, ampak dobro prenašati tisto, kar je prišlo do nas.
