Nekje med četrtim in osmim mesecem se pri skoraj vsakem vadečem zgodi ista stvar. Nič dramatičnega - samo nekega večera se ti prvič ne da iti. Naslednjič se ti spet ne da. In takrat se pojavi misel, da je bila to očitno le faza.
Ta točka je tako predvidljiva, da bi jo lahko zapisali v koledar. Vredno je razumeti, zakaj pride.
Zakaj se to zgodi ravno takrat
Prvih nekaj mesecev je napredek očiten in hiter: naučiš se ogrevanja, telo se opazno spremeni, vsaka ura prinese nekaj novega. Potem se zgodi dvoje hkrati.
Napredek se upočasni. To ni znak, da si nehal napredovati - je znak, da si pojedel začetniško krivuljo. Vse, kar sledi, je počasnejše, ker je bolj natančno.
Novost izgine. Dvorana ni več nov prostor, ljudje niso več novi obrazi, ogrevanje je vsakič isto. Ravno ta ponovljivost je tisto, kar vadbo dolgoročno dela učinkovito - in kratkoročno dolgočasno.
Plato ni znak, da si zašel s poti. Je znak, da si dovolj dolgo na njej, da si prišel do njenega ravnega dela.
Zakaj je to najpomembnejša točka
Ker se tu razdelijo ljudje, ki so nekaj časa vadili borilno veščino, in ljudje, ki jo vadijo. Vse, kar naredi razliko po petih letih, se odloči v teh nekaj tednih - ne z veliko odločitvijo, ampak s tem, ali greš na uro tudi takrat, ko ti ni do tega.
Kaj v tej fazi dejansko pomaga
- Znižaj vložek, ne obiska. Če ti ni do vadbe, pojdi in delaj pri sedemdesetih odstotkih. Prišel si - to je vse, kar šteje ta teden.
- Postavi si drobno tehnično nalogo. Ne “napredovati”, ampak “ta mesec bom pazil samo na težo v stopalu”. Majhen, merljiv cilj vrne občutek premikanja.
- Vprašaj učitelja, kje si. Napredek na tej stopnji je v podrobnostih, ki jih sam ne vidiš - ker pri nas ni pasov, ti ga nihče ne prinese na pladnju, ampak ga vedno lahko vprašaš.
- Ne primerjaj se z novinci. Ti bodo napredovali hitro, ker so na začetni krivulji. Primerjaj se s sabo izpred pol leta.
- Naredi si zunanjo obvezo. Dogovorjena vožnja s sovadečim ali fiksen termin v koledarju odloči več kot motivacija.
Kaj pa, če je razlog drugje
Včasih plato ni plato, ampak utrujenost, prezaposlenost ali dolgčas zaradi tega, da se v uri res dolgo ni nič spremenilo. To so različne stvari z različnimi rešitvami. Če traja več kot mesec ali dva, povej - pogosto je dovolj, da se v vadbi spremeni ena stvar.
Če si vseeno nehal
Tudi to je v redu in ni dokončno. Skoraj vsak, ki pri nas vadi dlje časa, ima za sabo vsaj eno prekinitev. Ko se vrneš po premoru, se telo spomni več, kot pričakuješ, glava pa se vrne v ritem v dveh ali treh urah. Edino, česar ne priporočamo, je čakanje na trenutek, ko boš spet “v formi” - ta trenutek ne pride sam.
Zato tudi pravimo, da je vztrajnost je pomembnejša od talenta - ne kot lepa misel, ampak kot opis tega, kdo je čez pet let še v dvorani.
