Ustanova, ki obstaja petnajst stoletij, ne preživi zato, ker bi imela srečo. Preživi zato, ker zna prenesti tisto, kar je bistveno, skozi obdobja, ko izgubi vse ostalo. Zgodovina šaolinskega samostana je vrsta katastrof in vrnitev - in prav zato je poučna za vsakogar, ki vadi v tej tradiciji, tudi v Ljubljani.
Ustanovitev in prva slava (495-900)
Samostan je leta 495 ustanovil cesar Xiaowen iz dinastije Severni Wei za indijskega meniha Batuja. Nekaj desetletij kasneje izročilo tja postavi Bodhidharmo in začetek Chan budizma. Leta 621 so šaolinski menihi podprli bodočega cesarja Taizonga iz dinastije Tang - dogodek, vklesan v stelo, ki še danes stoji v samostanu. Hvaležnost dinastije je samostanu prinesla zemljo, privilegije in status, iz katerega je zrasla njegova posebna vloga: budistična ustanova s pravico in dolžnostjo, da se brani.
Zlata doba in prvi udarci (900-1600)
Skozi dinastije Song, Yuan in Ming je bil samostan versko in vadbeno središče z več tisoč prebivalci. V 16. stoletju so šaolinski menihi večkrat branili obalo pred pirati - o tem poročajo uradne kronike, kar je redek primer, ko borilni sloves potrjujejo neodvisni viri.
A ista stoletja prinesejo tudi prve večje udarce: plenjenja v vojnah ob koncu dinastij, ko je bil samostan vsakič znova bogata in slabo zavarovana tarča.
Zidove je mogoče požgati. Tisto, kar samostan naredi za samostan, odide zjutraj z menihi - in se vrne, ko se vrnejo oni.
Qing: nadzor in umik v senco (1644-1912)
Mandžurska dinastija Qing je bila do borilnih skupnosti nezaupljiva. Samostan je formalno deloval naprej, a pod nadzorom; borilna vadba se je umaknila v poltajnost, veščina pa se je v tem času širila zunaj zidov - po vaseh, družinah in društvih. Ironično je ravno obdobje omejevanja veščino najbolj razširilo med ljudi.
Najtemnejše stoletje (1912-1980)
Leta 1928 je vojskovodja Shi Yousan v državljanski vojni samostan zažgal; ogenj je po poročilih gorel štirideset dni in uničil velik del stavb, knjižnico in arhive. Sledila so desetletja vojn, nato pa kulturna revolucija, ko je bila verska in tradicionalna praksa preganjana, redki preostali menihi pa razgnani.
V sedemdesetih letih je bil Shaolin skoraj prazen kraj z nekaj ostarelimi menihi. Da tradicija ni ugasnila, gre zahvala ljudem, ki so jo nosili s seboj - učiteljem v izgnanstvu in laičnim mojstrom v okoliških vaseh, ki so prakso ohranjali zasebno.
Preporod in njegova cena (1980-danes)
Preobrat je bil nenavaden: film Shaolin Temple z Jetom Lijem iz leta 1982 je sprožil svetovno navdušenje. Kitajska je samostan obnovila, okoli njega so zrasle šole z desettisoči učencev, Shaolin pa je postal tudi blagovna znamka in turistična destinacija z milijoni obiskovalcev.
Preporod je resničen - v samostanu spet živi meniška skupnost, vadba in Chan praksa sta obujeni. A resnična je tudi cena: komercializacija, predstave in marketing, ki jih je težko ločiti od izročila. Zato velja pravilo, ki smo ga zapisali že drugje: sklicevanje na Shaolin samo po sebi ne pove ničesar; šteje, kdo je koga učil in kaj se na uri dejansko dogaja.
Kaj ta zgodovina uči nas v Ljubljani
Trije poudarki. Prvič: tradicija ne preživi v stavbah, ampak v prenosu od človeka do človeka - zato je za vsako šolo ključna živa linija učiteljev. Drugič: veščina je večkrat preživela ravno zunaj samostana, med običajnimi ljudmi z rednim življenjem - kar je natanko položaj vadečih pri nas. In tretjič: vsak preporod prinese tudi kič; naloga resne šole je, da izroči metodo, ne kostuma.
