Če se dovolj dolgo zadržuješ v svetu kitajskih veščin, boš zagotovo naletel na slavno delitev: zunanji (waijia) stili - trdi, mišični, “šaolinski” - in notranji (neijia) stili - mehki, dihalni, “wudanški”, kamor prištevajo tajči, bagua in xingyi. Delitev je tako razširjena, da se zdi starodavna in samoumevna. V resnici je ne eno ne drugo.
Od kod delitev sploh pride
Prvi znani zapis, ki veščine deli na notranje in zunanje, je nagrobni napis mojstru Wang Zhengnanu iz leta 1669. Njegov avtor, učenjak Huang Zongxi, je bil odkrit nasprotnik nove mandžurske dinastije - in zgodovinarji delitev berejo tudi politično: “zunanje” (budistično, tuje, povezano s Shaolinom) proti “notranjemu” (taoističnemu, domačemu, kitajskemu). Delitev se je zares prijela šele ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ko so jo popularizirali učitelji in publicisti novih “notranjih” šol.
Povedano naravnost: delitev je mlajša od večine stilov, ki naj bi jih razvrščala.
Kaj naj bi pomenila
V učbeniški različici zveni takole. Zunanje veščine gradijo od zunaj navznoter: najprej moč, hitrost in trdota, šele nato dih in občutek. Notranje gradijo od znotraj navzven: najprej sproščenost, struktura in dih, šele nato moč. Zunanje naj bi bile mladostne in glasne, notranje zrele in tihe.
Trdo brez mehkega je okorno; mehko brez trdega je prazno. - načelo, ki ga v takšni ali drugačni obliki ponavljajo vse resne šole
Kaj drži in kaj je mit
Drži, da obstajajo resnične razlike v poudarkih in vrstnem redu učenja. Tajči zares začne pri počasnem in mehkem; šaolinska vadba zares začne pri nizkih pozicijah in kondiciji. Za vadečega sta to različni vstopni izkušnji in smiselno je izbrati tisto, ki mu ustreza.
Mit pa je, da gre za dve vrsti veščin z različnim ciljem. Vsaka dobra “zunanja” šola uči dih, sproščenost in strukturo - v šaolinski tradiciji je to vloga Qi Gonga in Chan meditacije. In vsaka dobra “notranja” šola na neki točki zahteva moč, kondicijo in borilno preizkušnjo. Cilja se srečata: telo, ki je hkrati močno in prepustno, trdo in mehko. Razlika je v vrstnem redu postaj, ne v končni postaji.
Mit je tudi romantična hierarhija, po kateri naj bi bilo “notranje” višje, bolj duhovno in bolj kitajsko. Ta predstava je zgodovinsko gledano marketing 19. stoletja - in še danes odlično prodaja.
Kaj to pomeni za vadbo v Ljubljani
Pri Body.Mind te delitve ne boš našel na urniku, ker je naša ura zgrajena tako, kot je bila vadba zgrajena večino svoje zgodovine - iz obojega. Qi Gong in dihalno delo dajeta tisto, čemur bi delitev rekla “notranje”: strukturo, sproščenost, občutek. Osnove, nizke pozicije in borilni del dajejo “zunanje”: moč, hitrost, odzivnost. Chan meditacija drži oboje skupaj.
Vprašanje torej ni, ali si “notranji” ali “zunanji” tip. Vprašanje je, katera polovica ti trenutno manjka - in odgovor je skoraj vedno: tista, ki se ji izogibaš.
