Vprašanje pride skoraj pri vsakem prvem klicu, in skoraj vedno v opravičujočem tonu: »Nisem več najmlajši - je pri mojih letih to sploh še smiselno?« Sledi letnica, ki je najpogosteje nekje med petintridesetimi in petinpetdesetimi.
Odgovor je da, in ne iz vljudnosti. Velika večina ljudi v naši dvorani je s Kung Fujem začela po tridesetem. Tisti, ki so trenirali od otroštva, so redka izjema, ne pravilo. Zanimivo je nekaj drugega: pri odraslem začetniku se nekatere stvari uči hitreje kot pri otroku, druge pa počasneje - in vredno je vedeti, katere so katere.
Kaj gre pri odraslem hitreje
Odrasel razume, zakaj. Ko učitelj reče, da mora teža ostati na sredini stopala, otrok to naredi, ker mu je bilo rečeno. Odrasel vpraša, zakaj, dobi odgovor o prenosu sile skozi gleženj in koleno - in od tistega trenutka to popravlja sam, tudi ko ga nihče ne gleda. To je ogromna prednost. Napredek v borilni veščini se ne zgodi v dvorani; zgodi se med ponovitvami, ki jih narediš pravilno, ne da bi te kdo popravljal.
Odrasel tudi ve, zakaj je prišel. Otroka pripelje starš, najstnik pride s prijateljem. Odrasel se je odločil sam, običajno po nekaj mesecih razmišljanja, in ta odločitev drži tudi takrat, ko je zunaj dež in bi bilo lažje ostati doma.
In tretje: odrasel prenese dolgčas. Prvo leto Kung Fuja je v veliki meri ponavljanje. Ista pozicija, ista kombinacija, isti prenos teže. Otrok se v tem izgubi in potrebuje igro; odrasel razume, da je ponavljanje sama vsebina, ne pot do nje.
Kaj gre počasneje
Pošteno je povedati tudi to. Gibljivost se pri odraslem vrača počasneje - ne toliko zaradi starosti kot zaradi let sedenja. Boki, ki so bili dvajset let v položaju devetdesetih stopinj, se ne odprejo v mesecu dni. Odprejo se v letu, in odprejo se povsem.
Počasnejše je tudi učenje daljših form. Otrok jih posrka, ker jih ne analizira. Odrasel jih razstavi na dele, kar je dobro za razumevanje in slabo za tempo. Pri nas to rešujemo tako, da form ne dajemo prezgodaj - najprej gredo posamezni gibi in pozicije, forma pride, ko je iz česa sestavljena.
In seveda regeneracija. Pri petinštiridesetih telo po napornem treningu potrebuje dan več kot pri dvajsetih. Zato pri odraslih skupinah nikoli ne gremo na polno tri dni zapored, in zato je Qi Gong v urniku takoj ob Kung Fuju, ne kot dodatek, ampak kot del sistema.
Poškodbe, ki jih prineseš s sabo
Skoraj vsak odrasel začetnik prinese s seboj nekaj: staro poškodbo kolena, občutljiv križ, ramo, ki ne gre več do konca gor. To ni ovira za vpis, je pa nekaj, kar moraš povedati na prvi uri.
Vadbo prilagodimo. Nizka pozicija ima štiri različne globine, brca ima tri višine, in nobena od teh možnosti ni »lažja različica za tiste, ki ne zmorejo« - so preprosto različne obremenitve iste stvari. Nihče v skupini ne opazi, da nekdo dela drugačno globino, ker vsi delajo tisto, ki jim ta dan ustreza.
Kako izgleda prvi mesec
Prvi teden boli. Ne poškodba, ampak mišice, za katere nisi vedel, da obstajajo - notranja stran stegen, zadnjica, sprednji del ramen. Traja tri do štiri dni in se ne ponovi v tej meri.
Drugi teden se pojavi občutek, da se ničesar ne naučiš. To je normalno in to je pravzaprav dobro znamenje: telo se v tem času ukvarja z ravnotežjem in prenosom teže, kar se ne vidi navzven.
Tretji in četrti teden nekaj klikne. Običajno je to trenutek, ko pozicijo prvič narediš, ne da bi jo v mislih sestavljal. Od tam naprej gre za dolgo, počasno, zelo prijetno delo.
Kdaj pa je res prepozno
Za Kung Fu, kot ga vadimo mi, praktično nikoli. Pri nas trenirajo ljudje krepko čez šestdeset. Kar se s starostjo spremeni, ni ali, ampak kaj: manj skokov, manj borbe, več form, več Qi Gonga, več dela na ravnotežju - kar je pri sedemdesetih bistveno bolj koristno kot visoka brca.
Edini resnični »prepozno« je tisti, ki si ga postaviš sam - ko toliko časa razmišljaš o tem, ali je smiselno začeti, da mine leto. Tisto leto bi lahko že vadil.
