Vprašanje pride slej ko prej, običajno po prvem letu: kdaj pridejo orožja. In takoj za njim tiho drugo vprašanje, ki ga malokdo izgovori - čemu, saj s palico po Ljubljani vendar ne hodim.
Drugo vprašanje je pravo in zasluži pošten odgovor.
Zakaj se orožij sploh učimo
Ne zaradi uporabnosti. Nihče v tej dvorani ne pričakuje, da bo kdaj potreboval sulico.
Orožje se učimo, ker je brezkompromisen učitelj strukture. Z golimi rokami lahko marsikatero napako skriješ - z močjo, s hitrostjo, s tem, da gib pripelješ do konca s silo. Orožje tega ne dovoli.
Palica, dolga meter osemdeset, deluje kot podaljšek telesa in kot povečevalno steklo. Če je zapestje ohlapno, palica trza. Če se moč ne prenaša iz nog, se konica ne premakne tam, kjer bi se morala. Če je rama napeta, se gib ustavi na polovici. Vse to je z rokami težko opaziti; s palico v roki je očitno v treh sekundah.
Zato so orožja v tradicionalnem Kung Fuju vedno prišla pozno - ne kot nagrada, ampak kot preizkus.
Palica 棍 - prva in najpomembnejša
Palica je v šaolinski tradiciji prvo orožje in ni to naključje. Menihi so bili budisti; nošenje rezila je bilo v nasprotju z zaobljubo, palica pa je bila orodje - opora pri hoji, drog za nošenje, nekaj, kar je imel vsak in kar ni bilo orožje, dokler ni bilo treba.
V vadbi palica trenira predvsem povezanost telesa in prenos sile. Ker je težka in dolga, se z močjo rok ne da narediti nič - vsak gib mora priti iz bokov in nog. Za marsikaterega vadečega je palica trenutek, ko prvič zares razume, kaj pomeni, da gib izhaja iz tal.
Meč 劍 - natančnost
Ravni meč jian je nasprotje palice. Lahek je, in prav zato neizprosen. Kjer palica kaznuje pomanjkanje moči iz nog, meč kaznuje pomanjkanje natančnosti.
Z mečem je vsaka nepotrebna napetost v roki vidna, ker se konica trese. Vsak gib, ki je za pol centimetra mimo, je viden, ker je smer rezila napačna. Meč zahteva mehko roko in trdno sredino hkrati, kar je kombinacija, ki se z golimi rokami težko uči.
V kitajskem izročilu je meč veljal za orožje učenjaka in ne vojaka. To ni le romantika - je opis tega, kaj zahteva.
Sulica 槍 - koordinacija na razdalji
Sulica je najtežja od treh in pride zadnja. Dolga je, težišče ima daleč od rok, in zahteva, da telo deluje kot celota na razdalji, ki jo je težko občutiti.
Kar sulica trenira posebej dobro, je ravnotežje pod nesimetrično obremenitvijo. Teža je vedno na eni strani in vedno se premika, zato mora sredina delati neprestano. Po nekaj mesecih s sulico se pozicije z golimi rokami zdijo enostavne.
Kaj od tega ostane, ko orožje odložiš
To je bistvo in odgovor na tiho drugo vprašanje.
Vadeči, ki je pol leta delal s palico, ima drugačno formo z golimi rokami. Roka se giblje iz hrbta in ne iz rame. Zasuk pride iz bokov. Zapestje je trdno, ne togo. Nič od tega ni bilo naučeno kot posamezna tehnika - vse je posledica tega, da je orožje napake pokazalo, dokler jih ni odpravil.
V tem smislu orožja ne vadimo, da bi znali z njimi. Vadimo jih, da bi bolje znali brez njih.
Kdaj pridejo na vrsto
Ko stojijo pozicije in ko je forma z golimi rokami dovolj trdna, da ima orožje kaj podaljševati. Pri večini vadečih je to nekje po prvem letu, pri nekaterih prej, pri nekaterih pozneje.
Prezgoden meč v roki nekoga, ki še ne stoji, ne nauči ničesar - samo utrdi napake, tokrat s podaljškom. Zato jih ne dajemo hitreje, kot je smiselno, tudi kadar si jih kdo želi.
