Če bi morali samoobrambo skrčiti na en stavek, bi bil ta: najboljša tehnika je bila uporabljena pet minut prej, ko si se odločil, da greš po drugi poti.
To ni filozofija, ampak opis tega, kako se situacije dejansko odvijejo.
Kje se odloči
Vsaka situacija ima faze in vsaka faza ima svoje možnosti.
Faza 1: zaznava. Nekaj ni v redu. Skupina, ki se obnaša drugače. Nekdo, ki spremeni smer, ko jo spremeniš ti. Občutek, ki ga ne znaš pojasniti. Tu imaš največ možnosti in najmanj tveganja.
Faza 2: približevanje. Nekdo vstopi v tvoj prostor. Vpraša za uro, za cigareto, za pot. Možnosti so še vedno velike: razdalja, glas, meja.
Faza 3: stopnjevanje. Besede postanejo pritisk. Poskus osamitve, dotik, blokiranje poti. Možnosti se hitro krčijo.
Faza 4: fizično. Tehnika. Tu je večina tečajev in tu je najmanj možnosti.
Vsak korak nazaj po tem seznamu podvoji tvoje možnosti. Zato je vsa vadba, ki se ukvarja samo s četrto fazo, vadba za najslabši scenarij.
Situacijsko zavedanje brez paranoje
Beseda zveni kot vojaški izraz in ljudi odbija, ker si predstavljajo stalno napetost. Gre za nekaj precej bolj vsakdanjega.
- Telefon v žep, ko hodiš sam. Ena sama navada, ki naredi več kot vse ostalo skupaj.
- Ko vstopiš nekam, poglej, kje je izhod. Traja sekundo in postane samodejno.
- Bodi pozoren, ko se nekaj ponovi. Ista oseba na dveh vogalih. To je edini vzorec, ki ga je vredno spremljati.
- Zaupaj občutku, tudi če ga ne znaš pojasniti. Občutek, da nekaj ni v redu, je pogosto zaznava, ki še ni prišla do besed.
Nič od tega ni budnost. Je navada, ki po nekaj tednih ne zahteva pozornosti.
Mir prihaja od znotraj. Ne išči ga zunaj.
Zakaj je odhod najtežja veščina
Tehnično je preprost. Psihološko je najtežji del cele vadbe.
Odhod pomeni, da nekomu pustiš zadnjo besedo. Da te bo mogoče nekdo imel za strahopetca. Da boš imel občutek, da si popustil.
V dvorani to vadimo izrecno: v vajah, kjer partner besedno izziva in je pravilen odziv umik. Marsikdo ugotovi, da mu je fizično lažje ostati kot oditi - in prav to je podatek, ki ga je vredno imeti o sebi, preden se znajdeš zunaj.
Odločitve, ki jih sprejmeš vnaprej
Pod stresom se ne odločaš. Izvedeš tisto, kar si se odločil prej.
Zato je smiselno nekaj stvari premisliti, ko si miren:
- Kaj boš naredil, če te nekdo ustavi na poti domov? Ne kako se boš branil - ali boš odgovoril, ali boš šel mimo, ali boš prečkal cesto.
- Kje je meja, po kateri odideš? Določi jo vnaprej. Med situacijo je prepozno.
- Kaj je vredno tvegati? Denarnica, telefon in torba niso. To se sliši očitno in v trenutku ni.
Kaj to pomeni za vadbo
Tehnika ostane pomembna - je zadnja možnost in mora obstajati. Ampak je zadnja, ne prva.
Zato pri nas samoobrambe ne ločujemo od ostale vadbe. Razdalja se vadi v vsaki uri. Drža se vadi v vsaki poziciji. Odziv pod pritiskom se vadi v vajah s partnerjem. Odločitev, da odideš, se vadi takrat, ko te nekdo v dvorani poskuša potegniti v tekmovanje, ki ni bilo dogovorjeno.
Vse to je Kung Fu. Samoobramba ni ločen predmet - je posledica.
