Najpogostejši odziv na resnično grožnjo ni boj in ni beg. Je zamrznitev - nekaj sekund, ko telo ne naredi nič.
Ljudje, ki so to doživeli, se pogosto sramujejo. Nimajo razloga: zamrznitev je privzeta nastavitev živčnega sistema, ne značajska napaka. Kar pa je uporabno vedeti, je, kako deluje in kaj se da s tem narediti.
Prve tri sekunde
Ob zaznani grožnji se sproži veriga, ki je hitrejša od zavestne misli.
Srčni utrip poskoči. V nekaj sekundah prek 150, pogosto prek 170. To ni napor - to je adrenalin.
Vidno polje se zoži. Tunelski vid. Vidiš roko, ki se premika, in ne vidiš druge osebe dva metra stran.
Sluh se zamegli. Zvoki postanejo oddaljeni. Marsikdo se kasneje ne spomni, kaj je bilo rečeno.
Fina motorika izgine. Nad utripom približno 150 natančni gibi prstov niso več zanesljivi. Zato tehnike, ki zahtevajo natančen prijem, v resnični situaciji odpovedo.
Čas se popači. Sekunde se raztegnejo. To je posledica povečane hitrosti zaznavanja, ne upočasnitve dogajanja.
Dih se zapre. To je edina točka v celotni verigi, na katero lahko neposredno vplivaš.
Zakaj zamrznitev
Ker je za veliko večino zgodovine bila najboljša možnost. Negiben plen ni opažen. Sistem ni zastarel - samo ni več prilagojen na situacije, kjer je premikanje boljše od mirovanja.
Zamrznitev traja od pol sekunde do nekaj sekund. Cilj vadbe ni, da je ne bi bilo - cilj je, da je krajša.
Kaj se da trenirati
Skrajšanje zamrznitve. Telo, ki je nadzorovano izkusilo pritisk stokrat, se prej odtaja. To ni pogum, ampak izpostavljenost.
Ohranjanje diha. Če ostane izdih, se veriga ne razvije do konca. Zato je delo z dihom pri samoobrambi pomembnejše od tehnik.
Grobi gibi namesto natančnih. Vse, kar vadimo za pritisk, mora delovati z veliko mišično skupino in brez natančnega prijema.
Odločitve vnaprej. Pod stresom se ne odločaš - izvedeš tisto, kar si se odločil prej. Zato je smiselno vnaprej vedeti, kaj boš naredil, če se kaj zgodi.
Mir prihaja od znotraj. Ne išči ga zunaj.
Kako to vadimo v dvorani
Edini način, da telo to vadi, je nadzorovan pritisk - situacija, ki sproži del odziva, a je varna in jo je mogoče ustaviti.
V praksi so to Sanshou vaje z dogovorjenim uporom: partner se približa, pritisne, moti. Utrip se dvigne, dih se poskusi zapreti, in ti moraš ostati sproščen in dihati. Ponovljeno dovolj krat, se prag premakne.
Pomembno: to se dela postopno in nikoli kot preizkus. Preveč pritiska prehitro naredi nasprotno od tistega, kar hočemo - telo se nauči, da je situacija nevarna, in odziv se okrepi.
Kaj to prinese zunaj dvorane
Presenetljivo veliko in redko tam, kjer bi pričakoval.
Ljudje poročajo, da se manj zmedejo v prometni nesreči, da v konfliktnem pogovoru ostanejo mirni dlje in da jih nenaden zvok ali padec ne vrže iz ravnotežja tako kot prej.
To ni samoobramba v ožjem smislu. Je sposobnost, da ostaneš prisoten, ko se nekaj zgodi - in ta je uporabna precej pogosteje kot katerakoli tehnika.
