Prvo leto mesec za mesecem smo že popisali. Precej težje je opisati, kaj se zgodi potem - ker se spremembe premaknejo tja, kjer jih ni več mogoče meriti v tednih. Tukaj je pošten poskus, sestavljen iz tega, kar opažamo pri ljudeh, ki pri nas vadijo pet let ali dlje.
V telesu
Najmanj presenetljiv del. Gibljivost kolka in ramen je bistveno drugačna kot na začetku, ravnotežje pa je sposobnost, ki se je ne izgubi zlahka. Nizke pozicije, ki so bile prvo leto kazen, postanejo prostor, kjer se človek počiva - kar zveni nemogoče, dokler se ne zgodi.
Manj pričakovano: manj poškodb v vsakdanjem življenju. Ne zato, ker bi bilo telo neuničljivo, ampak ker se izboljša reakcija na spotik in ker človek ve, kako pade.
V tehniki
Tu se zgodi obrat, ki ga začetnik težko predvidi. Prvo leto se učiš delati nove stvari. Po petih letih delaš iste stvari drugače.
Eno formo, ki si se je naučil v prvem letu, po petih letih izvajaš tako, da je z njo malo skupnega - ista pot, druga vsebina. Popravki, ki jih dobiš, so vse manjši in vse pomembnejši: dva centimetra teže, četrt sekunde ritma. Prav zato ljudje na tej stopnji pogosto rečejo, da so šele zdaj začeli razumeti prvo leto.
Začetnik hoče vedeti, koliko form obvlada. Po petih letih vprašanje izgine samo od sebe.
V glavi
Največja sprememba in tista, zaradi katere ljudje ostanejo. Vadba neha biti stvar, ki jo je treba stlačiti v teden, in postane točka, okoli katere se teden postavi. Sprememba je tiha - nihče ne opazi dneva, ko se zgodi.
Konkretno: manj se ukvarjaš z motivacijo, ker vprašanje “ali mi gre” ni več pomembno. Bolje prenašaš, da nekaj dolgo ne gre. In v situacijah zunaj dvorane - v prometu, v prepiru, pri slabi novici - opaziš, da je med dražljajem in odzivom nastal prostor, ki ga prej ni bilo. To je verjetno najbolj oprijemljiv rezultat let dela z dihom in zbranostjo.
V skupini
Po petih letih si tisti, ki novincu pokaže, kje se pusti torba. Ta prehod se zgodi neopazno in je pomembnejši, kot se zdi: ko nekaj razlagaš, opaziš, koliko sam ne veš. Pri nas brez pasov ni uradnega trenutka, ko postaneš “starejši” - postaneš takrat, ko se drugi začnejo obračati k tebi.
Česa ni
Ni trenutka, ko bi bil končan. Ni občutka mojstrstva; nasprotno, vsako leto je jasneje, kako velika je stvar, ki se je lotevaš. In ni bližnjice - pet let vadbe dvakrat tedensko je približno petsto ur, kar je še vedno manj, kot je potrebno za obvladanje kateregakoli resnega poklica.
Ali se splača
Odgovor je zelo oseben, a en podatek je poveden: ljudje, ki pri nas vadijo najdlje, so praviloma tisti, ki so nekoč prišli brez posebnega cilja. Tisti, ki so prišli po določen rezultat, so ga dosegli in odšli. Vadba, ki nima roka, se namreč ne more izteči.
