Skoraj vsakdo, ki pride na prvo uro, ima v glavi neko podobo Kung Fuja - in ta podoba skoraj vedno prihaja s filmskega platna. To ni slabo. Filmi so veščino pripeljali na Zahod in marsikoga so sploh spravili v dvorano. Vredno pa je vedeti, kje se film in vadba razideta.
Mit: skrivne tehnike, ki se prenašajo samo ustno
Priljubljen motiv: mojster, ki na smrtni postelji izda tehniko, kakršne nihče ne pozna. V resnici so kitajske veščine izjemno dobro dokumentirane - priročniki obstajajo od dinastije Ming naprej, forme pa so bile ravno zato ustvarjene, da se znanje ne izgubi.
Kar je res: nekatere podrobnosti se res prenašajo le osebno, ker jih ni mogoče zapisati. Ampak to niso skrivnosti, ampak občutki - kako se prenese teža, kdaj se sprosti rama. Za to ne potrebuješ skrivnega zvitka, ampak učitelja, ki te popravi.
Mit: en mojster proti dvajsetim
Najbolj vztrajen prizor filmske zgodovine in hkrati najbolj nevaren, če mu kdo verjame. Nihče ne obvlada več napadalcev hkrati. Prav zato je vse, kar učimo o samoobrambi, usmerjeno v nasprotno smer: opaziti prej, ustvariti razdaljo, oditi.
Če te veščina uči, da se lahko spopadeš z več ljudmi, te ne uči veščine, ampak prodaja pogum.
Mit: leteči menihi in nadnaravne sposobnosti
Žice, montaža in trampolini. Menihi v šaolinskem samostanu so izjemno telesno pripravljeni, kar je samo po sebi impresivno - a znotraj fizike. Podobno velja za razbijanje predmetov: to je resnična veščina, a je bolj vaja v tehniki in premagovanju strahu kot dokaz borilne sposobnosti.
Mit: visoke brce so vrhunec veščine
Na platnu izgledajo odlično, zato jih je toliko. V tradicionalni vadbi so nizke brce pogostejše in uporabnejše, visoke pa ostanejo predvsem vaja za gibljivost in ravnotežje. Film je tu res preoblikoval pričakovanja cele generacije.
Kaj filmi dobro zadenejo
Presenetljivo veliko. Postopnost - leta osnov pred karkoli naprednim - je v filmih pogosto prikazana pravilno, čeprav skrčena v montažo. Prav tako odnos med učiteljem in učencem, ki v resnici je osebnejši kot v večini športov. In samostan Shaolin resnično obstaja, njegova zgodovina Kung Fuja pa je zanimivejša od marsikaterega scenarija.
Zakaj filmi vseeno niso krivi
Ker so brez njih kitajske veščine ostale precej bolj zaprte, kot so danes. Prav filmski val v sedemdesetih je odprl vrata, skozi katera je veščina prišel na Zahod in postala dostopna ljudem, ki v starem sistemu nikoli ne bi bili sprejeti.
Edina cena je pričakovanje. Kdor pride v dvorano s filmsko sliko v glavi, bo prvih nekaj ur razočaran: ni glasbe, ni upočasnjenih posnetkov, je pa veliko ponavljanja iste stvari. Tisti, ki jim to ni odbilo, so čez pet let zelo dobri - in ugotovijo, da je resnična veščina bolj zanimiva od filmske.
